Osnovni podatki
Druga imena: vrtna materina dušica, vrtni timijan, Timas, pravi timijan
Ayurveda: Rasa (pekoče, grenko, sladko), Guna (lahko, ostro), Virja (ogrevalna – ušna), Vipaka (pekoče – katu), krepi agni (dipana), uravnava pretok vate (anulomana), olajšuje izkašljevanje (čedana).
Goetheanistični pogled:
Družina: ustnatice (Lamiaceae L.)
Angleško ime: CommonThyme
Rastišče: Evropa, Afrika, Izrael, ZDA
Užitni deli: sveži ali posušeni listi, cvetoči vršički, eterično olje timijana
Botanični opis rastline
Timijan je trajnica in je značilen za gospodinjski ali kuhinjski vrtiček. Je grmiček, ki zraste do 30cm visoko in približno toliko v širino. Ves grmiček je pokončne rasti. Steblo je spodaj olesenelo, razvejeno in štirioglato na prerezu. Nosi kratke, suličaste, ob robovih podvihane lističe, dolge 3 do 5 mm. Listi so temno zeleni. Na poganjkih se v zalistjih razvijejo cvetovi, ki so cevasti, značilni za ustnatice. So značilno rožnati in se pojavljajo v skupinicah po 3 do 6 cvetov. Timijan cveti od junija do septembra. Seme se razvije v štiridelnem plodu; je drobno, okroglo in temno rjavo. Korenine so močno razvite, vlaknate, z osrednjo pritrdilno korenino (Rode 2001, 197).
Rastišče
Timijan se najlepše goji v toplih krajih, kjer je dovolj toplo in suho podnebje. Drugod izbiramo sončne lege, ki so obvarovane pred vetrom. Zahteva lahka, glinasto-peščena ali peščeno-glinasta tla, dovolj založena s humusom in apnom. Za gojenje timijana so primerne take predhodnice, ki pustijo zemljo brez plevela, zadostno količino hranil in humusa. Dobro raste za gnojenimi okopavinami (krompir, sladkorna pesa) ali stročnicami, sicer pa za predhodnico ni posebej zahteven. Zato, ker timijan raste na določenih tleh dalj časa, gnojimo že na zalogo (Wagner 1997, 209).
Razmnoževanje
Timijan razmnožujemo s semenom ali z grebeničenjem in delitvijo starih grmičkov. Februarja in marca posejemo seme v toplo gredo in pripravimo sadike. Na gredico sejemo maja ali junija v vrste 20 cm narazen. Sejemo v plitve brazdice in prekrijemo z 1 cm zemlje. Sadike presadimo aprila ali maja na stalno mesto s presledkom 45 do 50 cm med vrstami in 30 do 35 cm med rastlinami v vrsti. Z zasipanjem stranskih poganjkov spodbudimo rast dodatnih korenin. Jeseni take rastline razdelimo in razsadimo (Rode 2001, 197–198).
Različice
Španski timijan (Thymus zygis L.), doma na Iberskem polotoku, je po videzu zelo podoben vrtnemu timijanu, le da ima bele cvetove. V farmaciji zaradi podobnih učinkovin velja za njegov nadomestek. Pri nas raste timijanov bližnji sorodnik poljska materina dušica (Toplak Galle 2015, 306).
Poznamo številne variante timijana z najrazličnejšimi aromami: vrtni timijan ali vrtna materina dušica (T. vulgaris) velja za najbolj aromatično vrsto z mnogimi podvrstami; T. fragrantissimus s sivimi listi je še posebej primeren za sadne čaje; T. herba-barona raste plazeče; polajeva materina dušica (T. pulegoides ssp. pulegoides) je predvsem zdravilno zelišče proti kašlju in črevesnim težavam; var. montanus ima poprasto aromo; materina dušica (T. serphyllum) je najprimernejša kot prezimno trdna pokrovna rastlina; citronski timijan (T. ´ citriodorus) ima glede na sorto svetlo zelene, rumeno zelene ali srebrno zelene liste z vonjem po limonah in je zelo primeren za zeliščne čaje; dolgostebelna materina dušica (T. longicaulis) ima izredno lepa socvetja (Greiner in Weber 2008, 173).
Škodljivci in bolezni
Timijan ni občutljiv na škodljivce in bolezni.
Nabiranje
Timijan obirano odvisno od namena uporabe. Če želimo timijan uporabiti za čaj ali druge izdelke v kulinariki, ga nabiramo na začetku cvetenja, ko ima prijetno aromo. Če ga nameravamo uporabiti za izdelavo eteričnih olj, ga je primerno nabirati proti koncu cvetenja, saj takrat vsebuje največ eteričnega olja.
Liste in vršičke poganjkov timijana nabiramo po potrebi. Zeli za sušenje porežemo pred cvetenjem, da imajo intenzivnejši okus. Nabiramo od maja do septembra (Greiner in Weber 2008, 173). Nabiramo lahko tudi celo zelišče s svetlorožnatimi cvetovi (Thymi herba) ali z olesenelega stebelca posmukamo 4–8mm dolge črtaste lističe (Thymi folium). Temne pike na sivozelenih lističih z zavihanimi robovi so oljne žleze (Toplak Galle 2015, 306).
Sušenje in hramba
Sveže liste, ki jih želimo ohraniti, zložimo v plastično vrečko in pospravimo v hladilnik ali pa jih zamrznemo. Posušene liste timijana lahko hranimo v neprodušno zaprti posodi na hladnem in suhem (Lambert Ortiz 1993, 52).
Timijan lahko sušimo na več načinov – na odprtem ali prisilno sušenje. Paziti moramo, da se ne suši na previsoki temperaturi. Najbolje je sušiti na temperaturi (med 25 in 35°C). Pri sušenju na odprtem zraku se med sušenjem na zeliščih nabirajo razne žuželke, zato je po sušenju suho zelišče primerno zamrzniti za dan ali dva, da pomrznejo morebitni ostanki mrčesa. Za sušenje lahko uporabimo tudi metodo prisilnega sušenje v kondenzacijskih sušilnikih, kjer v komori kroži zrak na temperaturi, ki smo jo nastavili (na 30°C). Izloča se le kondenzirana voda. Morebitni mrčes, ki je prisoten, se posuši. Aroma, ki je v zelišču, ne izhlapi v ozračje. Po sušenju se tudi listi lažje odstranijo od stebla (Boris Kante navaja iz lastnih izkušenj, 2017).
Rastlinske učinkovine
Droga (posušene rastline ali rastlinski deli) vsebuje1–2,5 % eteričnega olja. Glavni sestavini sta fenolni spojini timol (30–70%) in karvakrol (3–15%). V olju so še številni drugi monoterpeni, kot so cincol, geraniol, boneol in linaool. Kot vse ustnatice, timijan vsebuje značilne čreslovine (rožmarinska kislina), triterpene, kot sta ursolna in oleanolna kislina, in njune glikozide, razne organske kisline ter prosto ali vezano kavo in klorogensko kislino. Sestava hlapnega olja, posebno množinsko razmerje obeh fenolnih sestavin timola in karvakrola, je odvisna od genetskega izvora rastlin, podnebnih in talnih pogojev ter časa nabiranja. Pri prvem rezu junija vsebuje droga več karvakrola, pri drugem več timola. Timol izkristalizira iz olja v obliki brezbarvnih, po timijanu dišečih kristalov pekočega okusa (Toplak Galle 2015, 307).
Učinkovanje in uporaba
Timijan učinkuje pri kašlju (ekspektorans), vpliva na bronhije, tako da jih razširja (bronhospazmolitik), in zavira rast skoraj vseh bakterij. Glavna učinkovina je eterično olje. Timijanove kopeli pomirjajo krče bronhijev, tako da jih uporabljamo pri kroničnem in akutnem kroničnem in akutnem bronhitisu. Timijan utekočinja sluz (sekretomotorik). Timol, ki ga izločamo tudi preko pljuč, vpliva antiseptično in antibakterijsko v dihalih ter prebavnih in sečnih organih. Z velikim uspehom ga uporabljamo pri kašlju, bronhitisu in oslovskem kašlju. Pri obolenjih želodca in črevesja izboljšuje prebavo in sprošča vetrove, zato ga pogosto uporabljamo kot začimbo. Spodbuja izločanje urina (diuretik) in hkrati razkužuje izločala. V laboratorijski praksi uporabljajo timol za konzerviranje urina. Timijanovo hlapno olje ali timol sta velikokrat sestavni del krem in pripravkov za vtiranje v kožo pri bolečinah mišic in sklepov (ToplakGalle 2015, 307).
Farmakološke in klinične raziskave
Vin vitro poskusih so ugotovili, da ima izvleček timijana protivnetne in protivirusne lastnosti. In vivo raziskave so pokazale, da imajo eterično olje ali izolirane učinkovine (timol, karvakrol in rožmarinska kislina) antioksidativno, protivnetno in antihepatotoksično delovanje.
S timijanovimi pripravki so izvedli zelo malo kliničnih raziskav. Objavljena je bila dvojno slepa, randomizirana, s placebom kontrolirana, multicentrična, prospektivna raziskava o učinkovanju kombinacije timijanovega tekočega izvlečka in tinkture korenine jegliča (pripravek BronchicumTropfen). 150 bolnikov (97 žensk in 53 moških) z akutnim, nezdravljenim bronhitisom, ki je trajal manj kot 48 ur, so razporedili v dve skupini – 75 so jih zdravili z rastlinskim pripravkom, 75 pa s placebom. Zdravljenje je trajalo sedem do devet dni, bolniki so prejemali peroralno 1 mL pripravka petkrat dnevno. V nobeni od skupin niso opazili resnih ali klinično pomembnih neželenih učinkov in 90% preiskovancev je zdravljenje dobro prenašalo. V skupini, ki je prejemala zdravilni pripravek, so opazili močnejše zmanjšanje simptomov bronhitisa in krajši potek bolezni kot v skupini, ki je prejemala placebo.
Odprta, multicentrična raziskava, v kateri so preiskovali zdravljenje bronhialnih katarjev ali bronhitisa pri 154 otrocih, starih dva meseca do štirinajst let, je dokazala izboljšanje pri 93,5% bolnikov. Otroci so sedem do štirinajst dni prejemali 15 do 30 mL timijanovega sirupa dnevno (97,6 mg/mL izvlečka, 2–2,5 : 1), 46 jih v tistem obdobju ni prejemalo nobenega drugega zdravila (Kreft 2013, 146 in 148).
Pripravki
Čaji: Iz ene čajne žlice droge pripravimo poparek, ki naj pokrit stoji 3–5 minut. Pijemo po dve do tri skodelice čaja na dan. Kadar uporabljamo sveže zelišče, zmanjšamo količino za polovico. Poparek priporočajo pri okužbah v prsih, trebušnih krčih in razdraženem črevesju.
Inhalacije: Inhaliramo lahko timijanov čaj ali eno do dve kapljici hlapnega olja.
Kopeli: 100g droge prelijemo z enim litrom vrele vode, pokrito pustimo 10–15 minut, nato dodamo odcejeno količino kopeli v kadi. Pomirja krče bronhijev in vpliva na kožne nečistoče (Toplak Galle 2015, 307).
Tinktura: Dobro se obnese pri diarejah, povezanih z želodčnimi mrzlicami, in kot sredstvo za lažje izkašljevanje pri okužbah v prsih.
Grgranje: Grgranje poparka ali razredčene tinkture svetujejo pri vnetem grlu.
Sirup: Sirup iz poparka predpisujejo za zdravljenje kašlja in okužb v pljučih.
Eterično olje: Olje za vtiranje v prsi pri notranjih okužbah pripravimo tako, da 10 kapljic timijanovega olja razredčimo z 20 ml mandljevega ali sončničnega olja. Deset kapljic olja razpustimo v 20 ml vode in pripravek uporabimo za mazanje okuženih ran in mest žuželčjih pikov. Pet kapljic, dodanih vroči kopeli, blaži utrujenost in artritične bolečine. Olje za masiranje, pripravljeno iz po 10 kapljic timijanovega in 25ml mandljevega ali sončničnega olja uporabljamo za lajšanje revmatičnih bolečin in nategnjene mišice (Ody 1994, 104).
Uporaba
UPORABA V VETERINI
Drogo dodajamo hrani pri krčih in prebavnih motnjah za povečanje teka. Droga deluje proti črevesnim zajedavcem. Čaj ali eterično olje uporabljamo pri krčevitem kašlju za inhalacije razen pri mačkah. Suho drogo v vrečki polagamo živalim na ležišče, ker preganja mrčes (Toplak Galle 2015, 307).
UPORABA V KOZMETIKI
Poparek iz timijana kot dodatek h kopeli vpliva spodbudno in poživljajoče, pa tudi čistilno in antiseptično pri mastni ali nečisti koži. Zaradi svojih antiseptičnih lastnosti je timijan primeren za pripravo dobre ustne vode prijetnega okusa, ki jo lahko uporabimo pri težavah z dlesnimi in drugimi vnetji v ustni in žrelni votlini, pa tudi za čiščenje manjših poškodb (Kothe 2012, 231).
UPORABA V GASTRONOMIJI
Timijan je dober za začinjanje juh, omak, jedi iz sesekljanega mesa, paštet, divjačine, ovčetine, goveje pečenke, perutnine, enolončnic, in seveda pic. Pri tem lahko tek spodbujajočo zeli kuhamo s preostalimi sestavinami, ali pa jo tik pred serviranjem surovo potresemo po jedi. Timijan pa je tudi zelo dobra rastlina za čebeljo hrano, ki daje medu zelo tipičen okus (Kothe 2012, 231).
Je sestavina mešanice provansalskih zelišč »Herbes de Provence« (Greiner in Weber 2007, 212).
POSEBNOSTI
Timijanovi cvetovi privabljajo čebele – timijanov med je najvišje cenjen.
Opozorila
Nosečnice se morajo izogibati terapevtskim dozam timijana in timijanovega eteričnega olja, saj je rastlina močno spodbujevalo za maternico. Timijanovo eterično olje lahko draži sluznice, zato ga je zmeraj treba temeljito razredčiti (Ody 1994, 104). Pripravkov z eteričnim oljem timijana ali timolom nikoli ne nanašamo dojenčkom in majhnim otrokom na obraz ali pod nos. Tudi pri vtiranju na prsi in hrbet moramo biti previdni, ker lahko pride do čezmernega izločanja sluzi in posledično do zadušitve. Zeliščnih kopeli nikoli ne uporabljamo pri akutnih kožnih obolenjih in večjih kožnih poškodbah, pri težkih vročičnih in infekcijskih boleznih ter pri visokem krvnem zlatu in srčni insufienci (Toplak Galle 2015, 307).
Viri
Greiner, Karin in Angelika Weber. 2007. Zelišča od A do Ž. Kranj: Narava.
Geiner, Karin in Angelika Weber. 2008. Zelišča: temeljno delo z več kot 200 portreti priljubljenih zelišč. Ptujska gora: In obsmedicus.
Kothe W., Hans. 2012. Praktični vodnik Zelišča. Tržič: Učila International.
Kreft, Samo in Nina Kočevar Glavač. 2013. Sodobna fitoterapija: z dokazi podprta uporaba zdravilnih rastlin. Ljubljana: Slovensko farmacevtsko društvo.
Ody, Penelope. 1994. Zdravljenje z zelišči. Ljubljana: DOMUS.
Ortiz Lambert, Elisabeth. 1993. Enciklopedija zelišč, začimb in dišav. Ljubljana: DOMUS.
Rode, Janko. 2001. Zeliščni vrt: domača lekarna. Ljubljana: Kmečki glas.
Toplak Galle, Katja. 2015. Zdravilne rastline na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Wagner, Tone. 1997. Pridelovanje zelišč. Maribor: Fakulteta za kmetijstvo.
